Besede, ki jih je Ivan Dežman leta 1809 pustil v steklenički na Triglavu, so dokaz človekove potrebe, da v posebnih okoliščinah pusti za seboj zapisano sporočilo o zavesti svojega obstoja. Vrstili so se zapisi, ki so prodirali v gorniško literaturo, društvena glasila, napisane so bile razprave in knjige. Bistvo je ostalo: zapis o občutenju obstoja, pojasnjevanje, iskanje vzrokov in razlaganje posledic.
Avtorji se ne ločujejo le po naziranjih in motivih, ki jih vodijo pri pisanju. Koliko črnila je bilo prelitega o športni sestavini alpinizma, danes pa obstajajo nekateri povsem športni kriteriji za presojo etičnosti posamezanjih dejanj. Razlikujejo se tudi po tehniki, ki jo uporabljajo, in dokazih, ki jih pri tem predočijo bralcu. Razjasniti in ovrednotiti svoja dejanja ter doživetja je ostal prej ali slej skupni motiv piscev.
Velikokrat daje pri tem varnejše zavetje literatura, ki z nezapisanim, a dojemljivim poseže tja, kamor z razumom skovane besede ne morejo. S takšnimi besedili bi lahko napolnili še zajetnejšo knjigo. Tukaj zbrani zapisi gorniške misli predstavljajo po našem mnenju največ, kar so nam predhodniki in sodobniki zapustili na področju racionalizirane besede.
Velik del predstavljenih tekstov korenini v takih ali drugačnih polemikah. Vse skupaj pa spominja na junaško dobo osvajanja najvišjih gora, ko so se po njihovih pobočjih plazile človeške stonoge, po vrhovih pa so se podili veter, sneg in včasih kak demon.
Večkrat nam planinska javnost bolj ali manj upravičeno očita, da je tehnična vzgoja naših alpinistov dobra, moralno-etična pa zaostaja. Po drugi strani pa je v našem alpinizmu mogoče opaziti skokovit napredek. Po letu 1975 se je število alpinistov trikrat povečalo, sledili so izredni uspehi od Himalaje do prostega plezanja X. stopnje.
Alpinisti so o svojem delovanju tudi razmišljali in si imeli o tem tudi kaj povedati. Tako je prišlo do razčiščevanj moralno-etičnih in drugih načelnih vprašanj, ob tem pa smo ugotovili, da zaradi nepoznavanja marsikdaj le ponavljamo tehtne ugotovitve prejšnjih generacij.
Koroški alpinist in psiholog Igor Radovič je leta 1982 predlagal, naj bi objavili vse dotedanje pomembne članke o alpinizmu. Naslednje leto so urednik France Malešič, psihologa Igor Radovič in Peter Markič ter filozof Rudi Kotnik pripravili širši izbor člankov za zbornik Naša alpinistična misel. S tehtnimi predlogi so sodelovali Marijan Lipovšek, Tine Orel, Tone Strojin, Franci Savenc, Janez Benkovič, Tone Škarja, Andrej Dernikovič, Bine Mlač, Mitja Košir, Željko Poljak in Matej Šurc.
Izredno uspešno delovanje novega uredništva Alpinističnih razgledov pod vodstvom Sreča Trunklja vedno bolj kaže, kako nujno je potrebno zapolniti vsaj največje med vrzelmi starih obljub. Pri končnem izboru in pripravi je bila odločilna pomoč sourednikov Aleša Bjelčeviča in Aleša Rotarja, Danilo Cedilnik pa je pripravil naslovnico.
Zavedamo se, da nismo pripravili prav lahkega branja, vendar bo vsakdo gotovo našel kaj zase, morda celo »svojega« avtorja, katerega besede so mu posebno drage, in kmalu bo spoznal, kako žive in sveže so napisane misli, koliko povedo današnjim alpinistom, koliko sorodnega je tudi za športne plezalce in kaj vse nam povedo kot čisto navadnim ljudem v današnjem trenutku.
V našem današnjem samospraševanju, kaj je tisto bistveno za našo istovetnost in samopotrditev, lahko ponovimo z Dularjem, da so to gore in doživetje, čeprav smo planinci, plezalci in alpinisti med seboj izredno različni. Morda smo prav s tem našli tisti mali čarobni skupni imenovalec, ki nam omogoča, da živimo v gorah drug ob drugem in vsak po svojih željah in možnostih, ne da bi za koga pri tem zmanjkalo čistega gorskega zraka in prostora.
Začelo se je pravzaprav tako, da je bila v Alpinističnih razgledih objavljena razprava s (točnim) naslovom Vrhunski alpinizem kot oblika indirektnega samodestruktivnega vedenja - Primer Klementa Juga. Avtor je bil ugledni psihiater prof. dr. Lev Milčinski, ki se je veliko ukvarjal z vprašanji samomora. Juga je obravnaval z vsem spoštovanjem in upoštevanjem podatkov, ki jih je imel na voljo. Pobudniki študije so bili prav Mirko Kajzelj in drugi še živeči Jugovi prijatelji, ki tega vprašanja nikakor niso jemali kot problem ali celo napad nase.
Oglasila sta se najprej Andrej Dernikovič in Milan Vošank, nato pa je Igor Radovič napisal prvi članek o alpinizmu. Milčinski je potem objavil svoje dopolnilo. Ob vsem razumevanju in spoštovanju nedvomnih človeških kvalitet alpinizma je opozoril na možnost, da bi bila v nekaterih neugodnih okoliščinah pri vrhunskem alpinizmu morda prisotna tudi posredna oblika samodestruktivnega vedenja, ne da bi pri tem mogli očitati na primer Jugu, da je bil samomorilec.
Prišlo je do izredno zanimivega srečanja in pogovora v dvorani Akademskega alpinističnega odseka, ki sta se ga udeležila tudi Milčinski in Kajzelj. Zanimivo je, da takrat o članku in Jugu niti ni bilo besede. Vsebina pogovora je bila objavljena v Alpinističnih razgledih pod naslovom Alpinizem ni krava. Takrat se nikomur ni zdelo, da bi moral Juga posebej braniti pred Milčinskim in tudi ne Milčinskega pred slovenskimi alpinisti ali celo obratno.
Vse to je pomagalo tudi pri Radovičevem predlogu iz leta 1982, da bi zbrali in objavili pomembnejše članke o alpinizmu. Zavedli smo se, da imamo res veliko pokazati in začeli smo zbirati gradivo za zbornik.
V letu 1988 se je dogajalo marsikaj prelomnega in pomembnega za nas vse. Kljub naglici in vročici zaradi tedanjih dogodkov je bilo gradivo pripravljeno dovolj skrbno. Tik pred izdajo je bilo treba zaradi tiska spremeniti obliko in velikost teksta, tako da je tik pred tiskom nanovo nastalo precej drobnejših in tudi večjih napak. Po zaslugi tehničnih urednikov Sreča Trunklja, Mirka Lindiča in Mojmirja Štanglja je zbornik izšel v predvidenem času in je bil predstavljen na mednarodnem festivalu športnega in turističnega filma in ob podelitvi literarne nagrade Nejca Zaplotnika. Doživel je res dober sprejem.
Prva izdaja zbornika je danes skoraj nedosegljiva. Njena oblika ima pomen predvsem za ljubitelje stare gorniške literature, sicer pa je zaradi nekaterih pomanjkljivosti manj uporabna.
Leta 2000 je zato urednik pripravil prečiščeno besedilo, v katerem je bilo kar najmanj dotedanjih napak. Dodan je bil tudi drugi del razprave Rajka Ložarja, avtorja, ki si je že davnega leta 1933 želel več alpinizma. Besedilo je bilo objavljeno na spletni strani Francija Savenca Gore … ljudje, vendar zaradi tehničnih ovir le delno in sedaj ni več dosegljivo.
Prihajajo nove in nove generacije planincev in alpinistov, ki o svojih dejanjih prav tako razmišljajo in pišejo. Zato je prav, da je vsebina zbornika dosegljiva tudi vsem mlajšim. Večini bralcev lahko pove veliko zanimivega, zahtevnejše pa opozarja na dodatne vire. V zborniku je sedaj uvrščen tudi izreden članek Mire Marko Debelakove s pomenljivim naslovom Tovariši.
Vsak od bralcev bo še vedno lahko našel avtorja, ki mu je najbližji. Morda bo koga prav prebiranje te vsebine spodbudilo, da bo napisal svoje razmišljanje ali celo razpravo. Pridružil se bo hvalevredni skupini alpinistov in drugih piscev, ki so v zadnjih dvajsetih letih napisali o alpinizmu veliko tehtnega.
Motivacija za alpinizem in njegov vzgojni pomen
Mnogo je alpinistov, ki sami ne vedo, čemu hodijo v hribe; zato iščejo na vseh straneh alpinizmu smotra, da bi svoje početje opravičili. Najlepši dokaz za to, kako malo si je večina turistov v tej zadevi na jasnem, je pač v tem, da je vsa alpinistična literatura prepolna pogosto pretiranih slavospevov planinam in onim deloma resničnim, deloma pretiranim in deloma izmišljenim dobrinam, ki jih planine nudijo. Eni iščejo v planinah lepote, drugi zdravja, tretji religioznosti itd.
Če se vprašamo odkrito, zakaj ljudje sploh gojijo alpinizem, tedaj padejo vsi ti zagovori, ki hočejo biti splošno veljavni. Kdo hodi plezat po umazanih in raztrganih grebenih, s katerih se vrne ves razcapan in razmršen, zaradi lepote? Kdo prenaša do onemoglosti »štrapace« v snegu, toči, burji, dežju itd. zaradi zdravja? In koliko turistov je sploh onih, ki mislijo na religioznost, ko gredo v hribe?
Po mojem mnenju je osnovni motiv, ki je gnal prve alpiniste in tudi vse večje poznejše alpiniste v gore, njihovo stremljenje po prvenstvu, volja do zmag nad čim večjimi ovirami in nevarnostmi. Kar je ostalih turistov, pohajajo v hribe iz različnih drugih, posebnejših in prigodnostnih motivov. Eni imajo znanstvene interese (geološko, geografsko in prirodoslovno preučevanje gora), drugi estetske, tretji moralne itd. Velika večina »turistov« pa sploh ne hodi v hribe zaradi teh višjih razlogov, marveč bodisi zaradi zabave, športa, razvedrila, pustolovščin, bahanja in drugega; bodisi zaradi sugestije (posebno začetniki), ki izvira iz boječega spoštovanja pred onimi, ki so že dosegli kake planinske uspehe.
Razlika v motivih ima za posledico, da ti različni ljudje tudi vsak drugače goje turistiko. Eden zasleduje v hribih zmagovanje nad nevarnostmi in »štrapacami« v snegu in stenah; takemu včasih ne poplača truda niti najlepši razgled, če je prelahko pridobljen. Drugemu zopet so gore same deveta briga, ogiblje se nevarnosti in išče le spoznanja v njih. Tretjemu so neestetične in nevarne stene sovražne; on išče le lepih razgledov, krasnih pokrajin. Zopet drugi išče v hribih okrepitve značaja v smislu svojih nazorov. Potem so tudi »turisti«, ki hodijo na Kamniško sedlo in na Golico, a vidijo medpotoma grozne reči, ki jih potem doma pripovedujejo.
Turistika v splošnem pomenu besede je torej konglomerat motivov. Vsakdo pa čuti, da turistika v tem splošnem pomenu sploh ni prava turistika, marveč da ima to čisto določen pomen. Turistika v tem ožjem pomenu je pač ona, ki izvira iz najprvotnejšega motiva, iz onega, ki je sploh utrl pot ljudem v gore, v stene, v ledene puščave itd., to je iz stremljenja po zmagah, po prvenstvu. To je jedro turistike, ki se mu ostali motivi turistov le več ali manj približujejo in pridružujejo. Najbližji temu jedru je mogoče estetski tip turista, kajti tak turist pohaja v hribe, dasi ne iz prvotnega turistovskega nagona po obvladovanju, vendar ravno zaradi gora in njihove lepote same.
Naj sedaj smatra kdo trmo in stremljenje po zmagah, ki žene turiste proti oviram, za plemenito ali ne, eno je vendar gotovo, da ta posebna turistika (in ne »turistika« sploh) vzgaja in krepi značaje. Res so bili - seveda! - veliki značaji in močni možje že pred alpinizmom; saj tudi ne trdim, da so taki ljudje produkt zgolj alpinizma. Alpinizem je prej izraz stremljenja krepkih mož po udejstvovanju, torej efekt takih značajev. Alpinizem je preizkuševalnica volje, tovariške zvestobe; vsled tega krepi značaje, ki ga goje, preizkusi, izšola, izpopolni. Vse drugače vpliva turistika na pravega nego na samozvanega »turista«.
To spoznanje pa nam nudi možnost, da mi sami damo turistiki smoter, tudi če ga ona sama po sebi nima. Brezciljno gojena turistika vzgaja le one značaje, ki imajo že v sebi dano etično podlago za to vzgojo. Smotrno gojena turistika pa more postati važen vzgojni faktor tudi za širše plasti, ki bi jih sicer moralni vpliv turistike ne zasegel. Turistika nam je v stanu dati delavce s trdno voljo za zmagovanje vseh ovir, tudi onih, ki so dane v lastnih nizkih nagonih, delavce s smislom za tovariško zvestobo, disciplinirane, ki bodo v kateremkoli poklicu stali na svojem mestu in koristili narodu in človeštvu. Ne ponižnih in cmeravih, marveč močnih ljudi nam je treba!
V tem vidim jaz višji, etični in glavni kulturni smoter turistike, ne pa bodisi v estetičnih, bodisi v religioznih čustvih, ki naj bi jih zbujal strah pred planinskimi nevarnostmi in ki morejo v svojih ugodnih posledicah biti sicer tudi kulturnega pomena, a ne v tako velikem obsegu in niti v tako specifično turistovskem smislu, kakor vzgoja krepkih značajev.
Malo težko je glede tega, ker se je treba odločit, kje potegnemo mejo. Besede za stvari, ki so nastale kasneje kot jezik je težje poslovenjat, ker imajo svoje korenine drugje in to svojo funkcionalnost znotraj nekega dometa dobro dokazujejo...npr. računalniško izrazoslovje, tehnično izrazoslovje....saj so vse tehnične tujke pri nas nemškega ali francoskega izvora, nekaj malega italjanskih...ampak do kje gremo je stvar dogovora.
Pri krajih je nekako jasno videti, kam smo hodili in kje se počutimo domače, ker smo to poimenovali s svojo besedo. Mene recimo moti predvsem napačna uporaba določenih sklonov in določenih tujk, ki so manj potrebne. Vse je tudi stvar navade in konteksta-eno je ulični slang oz. govorica, ko mi ženska na TVS blodi v neki napol slovenščini v večerni oddaji za vso družino mi pa ni prav...Kar mi tudi ni prav je to, da me bolijo ušesa, ko razni ljudje, ki tako ljubijo Slovenijo in gor in dol...ne znajo izražat.
Nasplošno je v Sloveniji problem artikuliranja, in to je narodni problem, ki se ga ne rešuje. Potem se to rešuje s tujkami in bedarijami...zakaj to nikogar ne moti, je pa druga stvar in problem zase. Kje je jezikovno razsodišče in kje je kdo, ki bi o tem odločal s kakšno avtoriteto? To mi zelo manjka.
Vidim take stvari, da me kar krči grabijo in pike dobivam po celem telesu, pa niti ne vem, kje se bi pritožila, kje bi ukrepali...toliko pa sem puristična, da mislim, da uradne stvari morajo biti pravilne. Predvsem pa je jezik živ in se stalno spreminja in pol stvari ki so pred 40 leti veljale za lepo slovenščino zdaj uvrščamo med hrvatizme...vse več je npr. angleščine in s tem smo vsi pomirjeni.
Me prav zanima, kdaj bi kak anglež takole v eni debati uporabil npr. nemško, italijansko, francosko, slovensko verzijo besede *všeč mi je*, ali *morda* ali *seveda*, ali *ja* oz. *da*....mi pa tu vseskozi pišemo:yes,I like it,maybe oz. mejbi..in tvorimo neke bedaste angleške ne-stavke....a je to normalno?!!nekje na forumu je nekdo napisal te dni:aha, U are not dirty (minds) (for) now to ni ne stavek, ne v angleščini ne v nikogarščini, pa vseeno vsi razumemo.Je to normalno? oz... WTF? kot se reče dandanes, pa vsi razumejo.Ampak dejstvo je, da to JE normalno.
tags: #smiesne #pomenovanie #pre #dieta